Zdaj govori Gregor Podlogar v vlogi pesnik

»'Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem.'«

»Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem.«

»Na neki samosvoj način pooseblja zgodovino tega festivala s svojim pisanjem, z odpiranjem tem in na neki način daje zgled, kako lahko literatura danes nagovarja vsakogar.«

»Na neki samosvoj način pooseblja zgodovino tega festivala s svojim pisanjem, z odpiranjem tem in na neki način daje zgled, kako lahko literatura danes nagovarja vsakogar.«

»Tisto, kar najbolj opredeljuje njegovo pisanje, je to, da je obsedeno z družbenim in zgodovinskim ter je osredinjeno na nevidnega posameznika.«

»Skratka, Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar.«

»Sodeloval bom z branjem svoje poezije.«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«

»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«

»z vsem v vsem«

»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»Gole gore spregovore kot grozne gore.«

»Čutim tujost, najvišje priznanje življenja.«